Dobre zgodbe dobrih
Ana Roš
"Dober turistični delavec je gostoljuben delavec, nekdo, ki ima zares rad ljudi."
Ko pomislimo na prvo damo slovenske kulinarike, Ano Roš, lahko začutimo njeno spoštovanje, disciplino, neutrudljivost, energijo, osredotočenost. Vse kar počne, diha, razmišlja, se dotika kulinarike, njenih receptov, lokalnih in skrbno izbranih živil ter kreativnih jedi.
Je ženska, ki je prehodila pot dovolj daleč, da je srečala sebe. To se odraža v njeni prodornosti in jasnih mislih. V njenem timu so izbrani ljudje, na katere se lahko zanese. Njena profesionalnost se čuti na vsakem koraku. S komerkoli od njenih sodelavcev prideš v stik, lahko doživiš tudi malo Ane in tako ubran management je v slovenskih restavracijah še vedno redkost.
V teh dneh se Ana s svojimi sodelavci vrača iz Madrida, bogatejša za še eno uspešno zgodbo. Nikoli več nisi enak. To je to z zgodbami, tak način dela ti zleze pod kožo, odpre nove dimenzije, pusti pečat in zato se muzamo, ker lahko kmalu pričakujemo nove.
Svet je lahko majhen za velike mojstre, kot je Ana. Ne majhen, da se v njem izgubiš, ampak udoben kot sedlo, da v njem dobro sediš. Čestitke!
"Človek mora imeti strast."
1. Kakšna je vaša zgodba?
-V kuhinji sem pristala po naključju. Študirala sem popolnoma druge stvari. Končala sem jezikovno srednjo šolo, danes je to gimnazija z jezikovno usmeritvijo. Kasneje sem na tržaški univerzi zaključila študij mednarodnih odnosov in diplomacije.
Ko sem zaključila študij, sem spoznala bodočega moža Valterja. Na podeželju so imeli sorazmerno preprosto gostilno. Nekaj let kasneje sva gostilno prevzela od Valterjevih staršev. Zaradi tega sem se odpovedala svojemu osnovnemu poklicu, diplomaciji, kjer sem pravzaprav že iskala prvo službo v Bruslju. V bistvu sem začela kuhati po čistem naključju.
Poudariti bi želela, da v tem poklicu lahko uspeš ne toliko zaradi osnovne izobrazbe kot zaradi tega, ker si svojo izobrazbo vedno pripravljen nadgrajevati, ker si motiviran, ker imaš veliko discipline in predvsem ambicijo, da boš s tem, kar počneš, nekaj ustvaril.
2. Kaj vam pomeni “gostinstvo in turizem”?
-Mislim, da človek lahko uspe v kateremkoli poklicu, ki ga opravlja, če ga le opravlja srčno in z veliko pripadnostjo. In v kateremkoli poklicu, ne samo v gostinstvu, če si srčen in če v to, kar počneš, vložiš vso svojo energijo, si potem lahko zares uspešen. Rekla bi, da mora imeti človek strast, saj brez strasti ostaneš povprečen.
3. Kdo so običajno tisti, ki vas spodbujajo na poklicni poti?
-Na poklicni poti sem v glavnem spodbujala samo sebe s svojimi dvomi, strahovi in nenehnimi vprašanji. Na drugem mestu so gostje, ki so hoteli vedno več in so me spodbujali k temu, da sem se kuhanju vedno bolj posvečala.
4. Raje potujete v tujino ali raziskujete v domačem okolju?
-Oboje. Izjemno pomembna so potovanja v lastnem okolju, ker ga moraš poznati in obvladati, da se lahko soočaš s tem, kar ti daje. To so živila in ljudje, ki stojijo za njimi. Seveda pa za veliko znanja v kuhinji oz. v našem poklicu moraš pogosto v tujino.
5. Kaj pri vašem delu ustvarja največ stresa?
–Največ stresa si verjetno povzročamo sami. Sami sebi smo v bistvu največji stres, predvsem zato, ker smo oz. ker sem, v mojem primeru, zelo ambiciozna in ker stremim k absolutnosti torej sem absolutist, kar pomeni, da težko sprejemam poraze. In ko je človek takšen, pač nekako živi pod stresom. Stres seveda lahko zmanjšujemo s tem, da znamo delegirati delo ostalim, svoji okolici, in s tem, da si vzamemo kakšno urico na dan zase.
6. Katera je vaša “supermoč”?
-Ne verjamem, da ima kdorkoli od nas supermoč. Mislim, da je naša največja vrlina strast do tega, kar počnemo in to prinese zraven ambicijo, motivacijo ter disciplino.
7. Kako merite svoj uspeh pri delu?
-Mislim, da je merilo uspeha polna restavracija. Polna restavracija srečnih gostov.
8. Kateri projekt ali dosežek je za vas še posebej pomemben?
-Naša pot je kot strmo stopnišče visoko navzgor, vsak korak je nujno potreben zato, da lahko narediš naslednjega. Več stopnic naenkrat se ne da prehoditi. Med pomembne mejnike lahko naštejem sodelovanje v Netflixovi oddaji »Chef’s Table«, nagrado »World’s Best Female Chef 2017«, pa visoko uvrstitev med 50 najboljših restavracij na svetu v letih 2018 in 2019. Vsako leto nekaj. Naslednje leto prihaja knjiga, ki bo spet en velik korak naprej. Mislim, da če človek raste počasi in ne naredi nekega skokovitega razvoja, potem je ta razvoj trden in dolgotrajen.
9. Se radi učite, kaj je še na seznamu želja?
-Dobri primeri iz prakse so vedno ljudje in restavracije, ki so boljši od tebe oz. ljudje, ki ustvarjajo in so sposobni preživeti v še bolj bizarnih oz. osamljenih okoljih, kot je naše. V življenju se moramo vedno učiti in učna pot nikoli ne sme biti zaključena. V trenutku, ko jo zaključimo, takrat v bistvu začnemo nekako propadati.
10. Česa raje ne bi ponovili, je pa bilo zelo koristno?
-Iskreno mislim, da ne obžalujem ničesar. Tudi slabe izkušnje in slabi trenutki so zelo pomembni, če jih znaš razumeti konstruktivno in jih obrniti v svoj uspeh, torej, da takšnih napak nikoli več ne ponoviš.
11. Vaš naslednji “vrh” in kako ga boste osvojili?
–Naslednji vrh je leto 2020. V naslednjem letu si želim, da nam ne bi bilo slabše kot v letu 2019.
12. “Ljudje smo turizem!”, kako bi podprli to trditev ob doseganju poslovnih rezultatov?
-Mislim, da smo ljudje v osnovi gostoljubni in miza je tisti prostor, kjer se gostoljubje najbolj odraža. Dober turistični delavec je gostoljuben delavec, nekdo, ki ima zares rad ljudi. Menim, da se tega včasih premalo zavedamo. Predvsem mladi v strežnem delu gostinstva tega ne razumejo. Čar dela z ljudmi in posvečanje ljudem ni samo odložiti kozarec, pribor in krožnik, ampak je v bistvu razumeti potrebe ljudi in hkrati biti srečen takrat, ko jih zares osrečiš.
13. Kako do dobrih poslovnih rezultatov?
–Samo z dobrim timom.
Ana, hvala, da ste vašo zgodbo delili z nami.
Flexyteam
Vsebina članka je predmet avtorske zaščite Flexyteam d.o.o.. Fotografije so iz osebnega arhiva Ane Roš in prav tako pod avtorsko zaščito. Avtorica fotografij je fotografinja Suzan Gabrijan.