Dobre zgodbe dobrih
Ksenija Krajšek Mahorčič
"Kot Alica v čudežni deželi."
Ksenija Krajšek Mahorčič svojo zgodbo pripoveduje iskreno in v njenih besedah z lahkoto začutiš vztrajnost in vzdržljivost. Opažamo, da so ženske, ki se jim kuhinja “zgodi”, med najboljšimi, morda zato, ker nanjo gledajo drugače, bolj po svoje. Zase pravi, da nanjo gleda domišljijsko, svobodno. Ksenija je Kras vzela za svoj navdih, v njenih kulinaričnih pripovedih se prepletata tradicija in sodobnost, njeni krožniki so okusna in vizualna perfekcija, ki jih v gostilnah včasih nismo poznali. S kraško nepopustljivostjo do kakovosti in predstavitve vsega, kar pri Mahorčičih postavijo na mizo, Ksenija res preseneti prvič in vedno znova ob obisku njihovega hrama domačih dobrot. Z možem Martinom sta uigran orkester, orkester zato, ker bi v njihovi gostilni in ponudbi pričakoval veliko več osebja. To potrjuje, da se za njunim umirjenim in ujemajočim se značajem najdejo dnevi in leta prehojenih izkušenj, preverjenih načinov in metod. In potem so tu še torte. Te niso nič kraške, te so svetovne. Tam Ksenija izživi svojo svetovljansko prefinjenost in svojim gostom ponudi vrhunec elegance in navdušenja. Njeni krožniki, in ne ona, so kot Alica iz čudežne dežele. Vedno so brezhibni in v sebi nosijo nekaj pravljičnega, pa čeprav iz bližnjih gozdov, je na njih nekaj čarobnega, prazničnega.
"Kuhinja je bila od nekdaj moja strast."
1. Kakšna je vaša zgodba?
-V mladosti sem veliko svojega časa posvetila glasbi. Po gimnaziji sem zaključila študij na Fakulteti za javno upravo in kasneje diplomo zamenjala za kuhalnico. Kot dekle sem si rekla, da ne bom nikoli poročila gostinca ali glasbenika. Ker pa se zarečenega kruha največ poje, mi je pot prekrižal gostinec Martin. Pa še z gostilno v žepu. Martin je predstavnik četrte generacije domače gostilne. Kljub temu, da je ljubezen (s)lepa, ni bilo težko zaznati gostinstva kot stil družinskega življenja. Zamenjava kariere je bila logična.
Glede na to, da je bilo gostinstvo zame nekaj povsem novega, namreč pri nas doma smo za vsa družinska praznovanja pogrnili domačo mizo in jo obložili z doma pripravljenimi jedmi, lahko rečem, da me je odneslo v gostinski svet kot Alico v čudežno deželo.
Danes v tem svetu sedim zelo udobno in se počutim zelo dobro. Kuhinja je bila od nekdaj moja strast, potreben je bil le profesionalni prijem. Je plod moje domišljije in svobodna. Odraža moje otroštvo, rast in način razmišljanja. Kaže na spoštovanje tradicije in njene zemlje.
2. Kaj vam pomeni “gostinstvo in turizem”?
-Gostinstvo in turizem je nekaj, kar mora zrasti v srcih ljudi. Veliko let sem bila »zaprta« v kuhinji in se učila. Z gosti so se ukvarjali drugi v družini. Ko je prišel trenutek, da sem morala izstopiti iz kuhinje, sem ugotovila, da se moram posvetiti še gostoljubnosti. Dejansko sem jo morala osvojiti. Kasneje sem spoznala, da me je gostoljubnost spremenila, postala sem drugačna oseba. Le srčni, prijazni, dobrovoljni in gostoljubni ljudje so lahko uspešni na tem področju.
3. Kdo so običajno tisti, ki vas spodbujajo na poklicni poti?
-Ko se nekega dela lotim, imam zelo močno voljo in vedno najdem način, da ga opravim do konca. V bistvu nikoli ne potrebujem neke zunanje spodbude. Lahko pa rečem, da mi mnenje gostov veliko pomeni. Oni so tisti, ki potrjujejo moj končni izdelek, za katerega sem lahko včasih skeptična, da bo všečen.
4. Raje potujete v tujino ali raziskujete v domačem okolju?
-Svoje osnovno znanje sem večinoma pridobila v tujini bodisi z obiski bodisi s tujo literaturo. Kasneje je prišlo zavedanje pomena domačega okolja, iskanje lastne identitete, kdo smo in kaj želimo povedati gostu. Gostinstvo je postalo stil, ne samo mojega življenja, ampak cele družine. Vsa potovanja se vrtijo okrog hrane. Danes se posvečam domačemu kraju in tradiciji. Spremljam trende v svetu, sledim svojemu slogu in viziji.
Tradicijo jemljem kot temelj gradnje sodobnosti, v njej iščem navdih. Slednjega pa tudi velikokrat najdem v pogovoru s kolegom ali sosedo, na sprehodu, potovanju…
5. Kaj pri vašem delu ustvarja največ stresa?
-Menim, da je stres zelo povezan z našimi vrednotami in prepričanji, vsak od nas ima svojo vrednostno sliko na dano situacijo tako, da lahko rečem, da si stres ustvarjamo sami.
Prvih deset let v gostinstvu je bilo zame najbolj stresno obdobje v mojem življenju, ki se je odražalo v pešanju zdravja. Z možem sva prevzela gostilno in uvedla korenite spremembe, ki so jih gosti različno sprejemali. Kljub zadanemu skupnemu cilju, so bila prepričanja včasih različna. Na svet so prišli trije otroci, potrebno je bilo usklajevati naporne ure z družino, gostilna je bila edini vir dohodka, menjava sodelavcev, mediji…
Z leti sem se naučila zmanjšati stres s poslušanjem same sebe in gradnjo notranjih virov moči. Danes znam stopiti korak nazaj in ne jemljem stvari tako strogo resno, znam bolje presoditi, kaj je pomembno in kaj ni. Naučila sem se prepoznati potrebe telesa in z leti pridobila čustveno inteligenco, ki mi ne dopušča, da se zapletam v nepotrebne konflikte.
6. Katera je vaša “supermoč”?
-Iskrenost in predvsem neposrednost sta moji lastnosti, zaradi katerih sproti rešujem izzive in se pri svojem delu preprosto dobro znajdem.
7. Kako merite svoj uspeh pri delu?
-Uspeh pri delu merim z zadovoljstvom gostov in zdravo klimo med zaposlenimi. Zadovoljni gost ekipi da zagon in elan, napolni nas s posebno energijo, zaradi katere je potem vse skupaj vredno in nas kljub naporom osrečuje.
8. Kateri projekt ali dosežek je za vas še posebej pomemben?
-Gostilna je odprla vrata pred več kot 100 leti in takrat je gostila furmane, ki so potovali skozi vas in naključno obiskali gostilno.
Danes smo izjemno ponosni, da se gosti načrtno pripeljejo do nas tudi iz več kot 100 km oddaljenih krajev samo zato, da okusijo našo gostoljubnost.
9. Se radi učite? Kaj je še na seznamu želja?
-V tem poslu je potrebno nenehno raziskovanje in učenje. In začetek konca je, ko misliš, da vse veš. Potrebe po nenehnem znanju narekuje narava gostinskega dela, ko gost vedno več pričakuje in kliče po novem. Trenutno brskam po znanju o fotografiji, marketingu, hotelirstvu, človeških virih, poslovanju…
10. Česa raje ne bi ponovili, je pa bilo zelo koristno?
-Ničesar ne bi spremenila ali ne izkusila. Tudi zelo slabe izkušnje znajo biti dober učitelj, če jih le znaš dobro poslušati.
11. Vaš naslednji “vrh” in kako ga boste osvojili?
-Trenutno je na sporedu večja investicija v obnovo in energetsko sanacijo celotne posesti okrog gostilne ter širitev dejavnosti na nastanitvene kapacitete. Vmes pa še Triglav.
12. “Ljudje smo turizem!”, kako bi podprli to trditev ob doseganju poslovnih rezultatov?
-Ne glede na to, kakšno izobrazbo ima človek, je dejstvo, da ni vsakdo primeren za delo v turizmu. Še tako visoka izobrazba ne more zadostiti, če človek v sebi ne nosi prijaznosti, topline in gostoljubja. To moraš preprosto imeti v sebi in uživati v delu z ljudmi.
Je pa tudi res, da neusposobljen kader ne more kakovostno opravljati storitve. Formalna izobrazba še zdaleč ni dovolj, potrebno je vseživljenjsko učenje in raziskovanje, stimulativno in varno delovno okolje, ki omogoča razvoj človeka. Le zadovoljen delavec lahko razvija svoje kakovosti in je uspešen v svojem poslanstvu: obiskovalcu prenesti dušo nekega okolja in ga nadgraditi, da se bo v njem znašel ter ga polno doživel.
V sodobnem, kakovostnem razvoju turistične dejavnosti je kulturna in pokrajinska raznovrstnost prepoznana kot posebna vrednost. Zaradi kulinarike ljudje potujejo. Pri svojem delu gledam na gosta kot popotnika, ki želi spoznati in doživeti kraj, ki ga obišče. Gost išče globino, hoče zgodbe, želi doživetja. Želi si celovito rešitev za vložena sredstva in energijo. S pomočjo jedi lahko pripovedujemo zgodbe o ljudeh, ki živijo okrog nas in o naših prednikih, o načinu življenja, biotski raznovrstnosti, kulturi in zgodovini. Tega ne more nadomestiti nobena aplikacija – potreben je srčen človek.
13. Kako do dobrih poslovnih rezultatov?
-Gostinstvo ni »one man bend«. Celoten tim mora biti uigran, govoriti isti jezik in imeti strast do tega dela. Gostoljubnost vseh in konstantna kakovost je ključ do uspeha.
Ksenija, hvala, da ste vašo zgodbo delili z nami.
Flexyteam
Vsebina članka je predmet avtorske zaščite Flexyteam d.o.o.. Fotografije so iz osebnega arhiva Ksenije Krajšek Mahorčič in prav tako pod avtorsko zaščito.