Dobre zgodbe dobrih

Urša Pikec

"Ko ima človek nekaj zares rad, postanejo življenjske odločitve lažje. Vse kar še potrebujemo je pogum, samozavest in močna volja, da sanje spremenimo v resničnost."

Vsakokrat, ko opazimo mlado talentirano osebo, ki goji strast do poklicev v gostinstvu, smo še posebej pozorni. Tokrat smo v stik stopili z mlado damo, ki je študij arhitekture zamenjala za pot srca. Kranjčanko Uršo Pikec ljubezen do slaščičarstva spremlja že od otroštva. Sladice je rada pripravljala, o njih premišljevala, opazovala, kako jih pripravljajo drugi in tako večino svojega prostega časa posvetila prav slaščičarskemu ustvarjanju.

Ko je maturirala na Gimnaziji Kranj, se je vpisala na študij arhitekture v Ljubljani. Zanimiv študij, vendar ji srce ni igralo enako močno kot pri ustvarjalnem delu s sladicami.

Ko ima človek nekaj zares rad, postanejo življenjske odločitve lažje. Vse, kar še potrebuje, je pogum, samozavest in močno voljo, da sanje spremeni v resničnost.

Urša je zato sledila spoznanju in se po tehtnem premisleku vpisala na Westminister Kingsway College v Londonu, kjer je z odliko zaključila program “Professional Patisserie”. Sogovornica prizna, da je študij v tujini vplival tudi na njeno osebno rast, na samozavest in nadaljnje osebne in poslovne odločitve.

Že med študijem je Urša delovne izkušnje pridobivala v poznani slaščičarski hiši “The Hummingbird Bakery”, danes pa opravlja delo slaščičarke v petzvezdičnem hotelu “Ham Yard Hotel” v centru Londona.

Lahko rečemo, da Urša Pikec iskreno investira v svoje znanje in kariero, zato smo pri Flexyteamu prepričani, da bomo o njej še veliko slišali.

"Našla sem sebe in svojo strast."

1. Urša, kaj vam pomeni “slaščičarstvo”? Kaj vas pri tem delu tako privlači, da mu posvečate toliko časa in življenjske energije?

To je zame v prvi vrsti sproščanje umetniške energije, oblika izražanja in ustvarjanja. Veliko časa premišljujem o okusih, teksturah, barvah, vonjih in prezentaciji. Razmišljam o sestavinah, kako se obnašajo na različnih temperaturah, kako se med seboj povezujejo in potem ostane samo še eksperimentiranje, ki temelji na izkušnjah in znanju.

2. Se še spomnite dogodka, ko ste začutili, da je prav slaščičarstvo tisto, kar si želite početi? Vas je morda kdo navdušil? Kdo so običajno tisti, ki vas spodbujajo na poklicni poti?

Točno določenega dogodka nimam v spominu. Zdi se mi, da so me nekako vse poti v življenju vodile do tega, da sem v slaščičarstvu našla svojo strast. Prva, ki me je navdušila, je bila moja babi, ki me je zelo rada učila tehnik in trikov, ki jih uporabljam še danes. Potem moja mami, ki mi je pomagala in opravila vsa dela z nožem, saj sem pekla že tedaj, ko sem komaj dosegla kuhinjski pult. Tudi oči je strasten kuhar in to mi je nekako dalo tisti zagon in ponos za poklic, ki ga opravljam.

3. Radi potujete v tujino ali raje raziskujete v domačem okolju? Kje črpate navdih?

Ne želim izbirati med domačim okoljem in tujino, čeprav sem se v London naravnost zaljubila. Šele, ko sem pričela s študijem in z delom, sem zares spoznala, kaj želim početi in na kakšen način se želim poklicno ter strokovno razvijati.

Moji delovni začetki so se odvijali v masovni proizvodnji slaščic, kjer sem kmalu spoznala, da takšen način dela ni zame. Kasneje sem pričela delati v “fine-dining” restavraciji, kjer sem našla svoj prostor za ustvarjanje na način, ki mi je pisan na kožo. Tujina me je naučila veliko stvari in v primerjavi s Slovenijo ponuja veliko več možnosti za zaposlitev in predvsem napredovanje. Prav tako je študij kulinarike bolj poglobljen in moderniziran.

Navkljub vsej širini, ki mi ga nudi “svet”, pa se nič ne more primerjati z domom. Slovenija v vsej svoji lepoti ponuja veliko navdiha, kakovostnih sestavin, svobode izražanja in predvsem udobja, s čimer se nobeno večje mesto ne more kosati.

4. Kaj pri vašem delu ustvarja največ stresa? Kako se z njim spopadate?

Največ stresa se prav zagotovo skoncentrira v profesionalni restavracijski kuhinji. Krožniki morajo pred goste, ne glede na vse. Delati z nekom, ki je v kuhinji samo zato, da ima službo in služi denar, je zame največja nočna môra. Ko ljudje niso s srcem in dušo predani temu poklicu, je z njimi zelo težko delati. Takih izzivov je polno na vsakem koraku in v poslu, kjer je timsko delo ključno, mora vsakdo najti ustrezen način odzivanja.

Vsak dan je nov začetek in ker čutim konstanten napredek, sem pomirjena.

5. Katera je vaša “supermoč”?

Ne verjamem v to, da imam super moč. Vse, kar ustvarim, mi roji po glavi dolgo ur preden to udejanjim. Premišljujem o detajlih, iščem navdih, raziskujem nove stvari in si prizadevam pridobiti čim več znanja. Tudi natančnosti in vztrajnosti sem se morala naučiti, sicer s svojim izdelkom nisem bila zadovoljna.

6. Kako merite svoj uspeh pri delu?

Redko se uzrem nazaj in premišljujem o tem, ali sem uspešna ali ne. Glede na to, da sem na začetku, je morda to zame še prezgodaj. Poznam pa občutek uspešnosti ob zaključku študija, ob podelitvi nagrade za najboljšega študenta v letniku, ob napredovanju na delu, ob prevzemu več odgovornosti v kuhinji, ob tem, ko so mi chefi, ki so hierarhično nad mano, prepustili proste roke in ob tem, ko sem kolegom predstavila svoj instagram profil @upcakery, namenjen slaščicam.

Vse to je zame uspeh, saj se ob teh majhnih oz. velikih korakih na svoji poti dobro počutim. Ta občutek mi daje samozavest in potrditev, da počnem stvari, za katere sem bila rojena. Kuharski poklic je garaško delo, vendar ko to delaš s poslanstvom, tega ne doživljaš le kot delo, ampak tudi kot zabavo in življenjski slog.

7. Kateri projekt ali dosežek je za vas še posebej pomemben?

Najbolj sem bila ponosna nase in na svojo trmo, ko sem pričakovanja drugih ljudi in družbe vrgla čez ramo in se odločila, da bom življenje živela po svoje. Preselila sem se v London, vpisala na študij kulinaričnih umetnosti, zraven študija delala, bila samostojna in raziskovala, kaj mi v življenju zares pomeni. Ob vseh teh izzivih mi je ob strani stal partner, ki je verjel in zaupal, da grem po pravi poti. Drug drugemu sva v oporo in to nama daje moč tudi v trenutkih dvomov in nemoči.

8. Se radi učite? Kaj je še na seznamu želja?

Učim se vsak dan in ob tem neizmerno uživam. Vedno se zanimam za nove ideje in tehnike, berem knjige, spremljam kuharje na socialnih omrežjih, gledam oddaje, udeležujem se online tečajev. Kjer lahko najdem znanje, tam uživam. Navdušuje me tudi kuhanje, torej priprava ostalih jedi, vzreja in priprava mesa, rib, zelenjave… vse to bi še rada osvojila in se učila od slovenskih kuharskih mojstrov.

9. So napake v življenju zlo ali nuja?

Zame so napake predvsem zlo. Res je, da se iz njih največ naučimo, vendar je v mojem poklicu napaka nedopustna. Ni sprejemljivo, da se napake pojavijo, ko kuhaš za ljudi, ki so izbrali tvojo restavracijo / kuhinjo, povabili ljubo osebo ter ti namenili svoj čas in denar, da bi doživeli posebno izkušnjo. Za vse napake sem hvaležna, ker sem se iz njih zares veliko naučila, ampak to nikoli ne odtehta razočaranja osebe, ki je od tebe prejela manj kot je pričakovala.

10. Vaš naslednji “vrh” in kako ga boste osvojili?

Najpomembnejši osebni cilj je delati to, kar me polni s pozitivno energijo. Pomembno je, da lahko kuham z ljubeznijo, da se lahko v svojih kreacijah izrazim in da ob tem napredujem.

Veselilo bi me kuhati tudi v slovenskih restavracijah, delati ob boku priznanih slovenskih kuharjev in skupaj z njimi soustvarjati prihodnost slovenske kulinarike. Ena od mojih želja je tudi poučevati mlade, jih spoznati z modernim slaščičarstvom in jim predati svoje znanje ter tako dvigniti slovensko slaščičarstvo še stopničko višje.

11. Študirali ste v tujini. Katere pomembne lastnosti izobraževanja, ki ste ga bili deležni, bi izpostavili?

V tujino sem odšla prav zaradi pomanjkljivih izobraževalnih smeri in programov v Sloveniji. V Veliki Britaniji je veliko več zanimanja za gostinske poklice, predvsem zato, ker mladi s ponosom opravljajo poklic kuharja, imajo željo postati mojstri svoje obrti in hrepenijo po znanju in delovnih izkušnjah. Temu v sled so zasnovane tudi študijske smeri. Zaradi zanimanja so institucije primorane v snovanje kakovostnih programov, ki pa so seveda vsi plačljivi in za naše razmere zelo dragi. Ob vpisu vsak študent dobi svojo uniformo z izvezenim imenom in svoj set nožev in pripomočkov. Snov je poglobljena, učimo se vse, od tradicionalnih angleških receptur pa vse do modernega francoskega slaščičarstva. Vse to ti daje občutek spoštovanja, ponosa in pripadnosti.

12. Kako bi opisali razliko med domačimi poslovnimi priložnostmi in tistimi, ki se vam na področju vašega dela ponujajo v tujini?

Razlika je tako velika, da je težko primerljiva. V Veliki Britaniji se vsak dan ponudi nova priložnost za delo v gostinstvu. Še bolj mamljive so priložnosti za napredovanje. Ko enkrat začneš na dnu hierarhične lestvice, se lahko zelo hitro povzpneš na višje položaje. Nadrejeni kar naprej ponujajo izobraževanja, možnosti izpopolnjevanja in če si prizadevaš, se karierna pot lahko vzpenja zelo hitro. To so prednosti velikih mest, kot je London, kjer ljudje pridejo in gredo, delovna mesta so hitro na razpolago in vsakomur je ponujena priložnost. V Sloveniji je drugače, ker smo majhna država z malo prebivalci. V Sloveniji moraš biti samoiniciativen in ambiciozen, sicer lahko hitro zapadeš v povprečje. Če želiš doseči izjemne rezultate, se moraš konstantno razvijati in napredovati, kar pa zahteva popolno predanost.

Urša, hvala, da ste vašo zgodbo delili z nami.
Flexyteam

Vsebina članka je predmet avtorske zaščite Flexyteam d.o.o.. Fotografije so iz osebnega arhiva Urše Pikec in prav tako pod avtorsko zaščito.